»Ti, koliko je ura?«
»Petnajst do dveh.«
»Vidiš kaj? Od vsega tega dežja ne vidim nič skozi očala. Že celo noč pada. Odkar smo začeli, še ni nehalo deževati.«
»Vidim isto kot ti.«
Patrulja je v dežju čakala vrh grebena in opazovala pot pod njimi. Zaradi dežja in teme se skoraj ni videlo do poti, po kateri so pričakovali nasprotnikovo skupino. Čez nekaj minut so z nočnogledom zagledali nekaj. Obrise treh postav, ki so se jim približevali z desne. Še nekaj trenutkov in bili so pod njimi. V noč so poleteli tracerji in narisali svetlečo pot do svojih tarč. Spopad je bil kratek. In zopet sta noč in dež pokrila dolino.
Ne, ni odlomek iz knjige, ki opisuje dogodek iz vojne v Vietnamu. V noči iz sobote na nedeljo (27-28. 4.) smo se pridružili klubu Parabellum pri njihovem nočnem treningu. To noč smo bili vsi žrtve dežja in utrujenosti. Ampak… Per ardua ad astra. Skozi težave do zvezd.
Hvala klubu Parabellum za povabilo. Vrnemo naslednjič, ko bo napovedan dež.